Moja porodna zgodba. Vse sem še slišala, pa vseeno sem vedela, da bo moja zgodba prav posebna - unikatna. In res je bila.
Vse sem še slišala, pa vseeno sem vedela, da bo moja zgodba prav posebna - unikatna. In res je bila.
Moja druga nosečnost, nas je presenetila, izvedela sem zanjo na vrhu smučišča Kronplatz :) Po tednu dni odlične smuke, sem oziroma sva ugotovila, da se ne vozim sama ... Bili so trenutki, veselja, skrbi in vprašanj, kako bova zmogla, kjub vsemu se bo družina sedaj zares povečala.
Tako so tekli meseci, jaz sem se zelo dobro počutila in delala do konca. Tokrat sem spremenila le to, da nisem pretiravala z športnimi aktivnostmi (nisem tekla, hodila v hribe, delala vaj za moč, ...), vse z namenom, da bom bolj "mehka" sproščena in pripravljena na porod.
Vse skozi, pa sem obdržala skupino POPpilatesa, kjer sem se počutila odlično.
Vse je bilo super, do predzanjega ginekološkega pregleda... kjer je dežurni zdravnik po 38h dela videl vse ... vse kar ni bilo treba, ali pač, tako je bilo ... Mogoče me je prav on rešil, ampak takrat nisem tako razmišljala...
Po uvodnem pregledu je sklenil, da imam premalo plodovne vode in med tem na hitro dodal, da ima otrok še nekakšne težave na ledvičkah ...
Seveda se mi je ob njegovih besedah sesul svet ... Ker nisem upala, odpreti ust, sem jokala globoko v sebi. Kaj sem naredila narobe, kako otrok kar naenkrat ni zdrav? Opogumila sem se in še enkrat vprašala, ali je res potrebno sprožiti porod in, ali je moj otrok zdrav? ... nekaj minut tišine ... nato, odgovor, ki ga res nisem pričakovala: "če do sedaj nista z zdravnico nič videli, verjetno da nič takega, to bomo urejali, ko se rodi. Porod bo treba sprožiti, ampak jaz sem danes res utrujen."
Saj ni res, pa je ... to so bile besede, ki se jih še danes spomnim, besede, ki me niso pomirile, besede, ki jih mati ne sme nikoli slišati!!! Ko spet podoživim te besede, mi solze kar tečejo...
V trenutku ni bilo pomembno nič več, kot le to, da hočem stran, stran, hočem do svojega partnerja ... Strah v moji glavi ni prenesel nobene odločitve. Želela sem samo na zrak, da lahko zadiham.
Nekako sem se uspela dogovoriti, da se vrnem čez 2 dni in sprožimo porod, jaz pa sem v glavi razmišljaja samo o tem, da si ga res ne želim na mojem porodu. Čeprav, on res ni bil nič kriv, povedal je kar je videl, po 38-urah dela ... mu lahko zamerim? Ne.
Vendar mi je bilo težko. Po spletu dobrega naključja, sem dobil klic moje ginekologinje, ki me je skušala pomiriti (žal, je bila takrat odsotna in sem vedela, da bo porod potekal brez nje).
Domov sem odšla kot megla, bila sem čisto zgubljena. Veselje, ki mi je polnilo srce, je ugasnilo, glava je bila polna skrbi... Nisem imela nikogar, ki bi mi potrdil, Tjaša tvoj otrok je zdrav, na kogar koli sem se obrnila, mi je rekel, naj počakam na porod. Pa čeprav bi šla za te besede na konec sveta.
Za voljo Zale (moje prvorojenke) sem preusmirjala misli, kolikor se je dalo. Dan pred sprejemom sva bili ves čas skupaj, tako sem se tudi sama lažje pripravila na odhod in si v glavi rekla, da je moj otrok zdrav! Moj fantek je zdrav, čeprav sem čutila, da bo porod spet borba ... Borba mojega telesa z zdravniki ...
In veste kaj, mati se nikoli ne zmoti ... Mati čuti, mati ve ...
Trenutek, ko sva s partnerjem vstopila na ginekološki oddelek, bom pomnila za vedno.
Trenutek, ko sva s partnerjem vstopila na ginekološki oddelek, bom pomnila za vedno. Prijela sem ga zaroko in zašepetala: "ne bo šlo, carski rez bo, ne skrbi zame".
Naj povem, da so bile sestre in babice zelo prijazne, vendar pa mi ni nihče zaupal. Nihče ni slišal mojih besed, sem bivša športnica in prvi porod je bil težak. Ves čas so ponavljali, drugi porod je lažji, krajši, ko se bo pričelo bo šlo 1,2,3. In tako smo čakali, četrtek, petek ... Zamenjam že 3 babico, ponovim zgodbo že 3-tič. Gospa, ko se bo začelo, bo zelo hitro, ste drugorodka. Vas še pregledam - uh, plod je še visoko, mehur ostaja, odprta ste 3 cm ... Vse kar sem poslušala od četrtka, popadki so bili mojemu telesu prijazni (če si to lahko predstavljate), ni mi bilo hudega, da sem le čutila malega kako brca.
Potem so mi predlagali epiduralno, seveda sem sprejela... in spet izzivi, joj gospa, ste pa res suhcena, igla je kar pobegnila, ali čutite noge? Noge??? Težava, ki se lahko zgodi pri epiduralni (prebije se dura, igla gre pregloboko). Se zgodi ... Moj partner tistem trenutku ni vedel, kaj sva govorila s kirurgom in me vpraša, Tjaša je vse vredu? Solzna ga pogledam, besed nisem spravila iz ust, le zamajala sem z glavo.
Ne ni bilo vredu, ker vem ravno toliko, da nič ne vem - mi je šlo samo po glavi, prosim, prosim, da bodo moje noge kmalu nazaj... Pričenjamo z ne - bolečim delom, kjer je moje telo po 6h epiduralne odpovedalo, popadki so izginili, ko so mi v žilo dodajali nekaj (nevem kaj), da bi izginil maternični vrat, sem za kakšno minutko izgubljala vid - tega mi sicer nihče razen partner ni verjel... Zato sem prosila, da mi tega ne dajejo več. Noge še vedno telečje, nič kaj obetajoče, telo se mi je začelo tresti, tresla sem se in zapirala oči.
Bila sem utrujena, zelo utrujena, spodaj pa se nič še ni dogajalo. Na željo zdravnice - oziroma nevem pač kako že, začeli smo s potiskanjem... še prej, sva sprobali še 3 položaje, če bo kaj boljše... nič boljše.
Mogoče se sliši čudno, vendar mi res ni blo hudega, nič nisem čutila, le telo je bilo tako zelo utrujeno.
Da nadaljujem, iztis je bil brez uspeha, sodeloval je moj partner, 2 babici (ki sta potiskali moj trebuh - to je bilo grozno!), še ena babica spodaj in zdravnica... Se trudimo 20min, nič. Pravi zdravnica že vidim glavico - ošvignem partnerja... ki je na mojo srečo začutil in prebral moje misli. Skonil in pogledal ali se res vidi otroka.
Takra pa ...
Kričanje, kričanjanje mojega partneraj - kje vi vidite otroka? Zdravnica v šoku, jaz tiho, babice so sklonile glave in v tišini smo čakali besede zdravnice. Sama sem vedela, da moj otrok ne more ven. Vse skupaj je doseglo vrh ledene gore, ko je bil predlog za vakum. Takrat je moj partner eksplodiral, nič več, dovolj je ... telefon mi že cel dan zvoni, ali sta Tjaša in otrok vredu, mi pa še vedno eksperimentiramo?? Otrok ne gre ven od četrtka - danes je sobota ... koliko časa še? Tjaša se cela trese? A nimamo dovolj, more biti res otrok v šoku, da bo končno carski rez (CR)?
Zdravnica in moj partner sta si izmenjala nekaj grobih besed, vsi ostali smo ostali tiho. Jaz nisem imela energije, vedela sem, da vsi hočejo samo dobro, ampak res ni šlo. Prisežem, da ni šlo... Trudila sem se, res sem se! Končno, so odredili CR.
Kaj točno se je potem dogajalo vem le bežno. Dobila sem spinalni blok, da bom budna pri CR. Vendar sem bila tako utrujena, da me je zmanjkalo...
Če si lahko predstavljate kirurško dvorano kjer so vse luči uprte vate, v njej 8 zdravstvenih delavcev in potek CR, veste, da je bilo veliko hrupa. Vendar mene hrup ni motil ... spala sem, prespala sem celotni potek poroda. Nič nisem videla in slišala. Spomnim se le kirurga, ki mi je nastavil epidurano, da me je zbudil in mi govoril, poglej svojega sina, zdrav je!
To sem slišala - zdrav je, to je vse kar šteje! Moj sin je zdrav...
Spomnim se še kako sem ga povohala in naslonila lička na njegova, nato pa sem ponovno zaspala.
Ko sem naslednjič odprla oči sem videla partnerja in sina. Moje noge še vedno niso sodelovale - vendar takrat ni bilo nič več pomembno...
Samo, da smo vsi skupaj.
Mark je vedel, da sem utrujena in je bil zelo priden novorojenček. Jedel je in spal. Bila sem najsrečnejša mati na svetu, vandar je to sladko veselje kmalu prekinilo moje zdravje. To pa je sigurno tema za nov blog.
Tako, to je moja zgodba, polna emocij... Ampak mati zmore vse! Predvsem pa, mati čuti... Če sem se včasih spraševana, kako lahko mame rečejo, da so čutile kakšen bo porod, ali pa kaj je dobro za njih, sedaj vem, ko pride tak trenutek VEŠ. Nevem kako, ampak veš!
Danes imamo 2 sončka in jaz sem zaključila s procesom rojevanja :) Ker me nihče ne posluša - mogoče res več ne zgleda, ampak moje telo je res zelo čvrsto in očitno je zame porod - velik podvig :)
Ko danes tole pišem in spet podoživljam vse trenutne, nisem jezna na nikogar (tudi nisem bila), pač tako je bilo, vsi so delali v svoji najboljši veri, zato sem hvaležna vesolju, da se je vse zložilo kot se je moglo.
Mame samo pogumno!!!
Tjaša
